Skoči na vsebino

Kompleksna fiziološka in biomehanska diagnostika veslanja na trenažerju

datum: 26.01.2026

kategorija: Meritve

V mesecu januarju je bil realiziran protokol kompleksne diagnostike, namenjen celostni evalvaciji fizioloških zmogljivosti in biomehanske učinkovitosti veslačev.

Metodološki okvir in protokol meritev
Diagnostični postopek se je pričel z analizo morfološkega statusa, ki je vključevala merjenje telesne sestave in osnovne antropometrije, čemur je sledila spirometrična ocena pljučnih volumnov. Osrednji del testiranja je predstavljal neprekinjen devetminutni stopnjevalni test na veslaškem trenažerju, pred katerim je bil izveden 30-minutni ogrevalni protokol. V času testa in pri umirjanju smo s pomočjo sistema Cosmed za analizo največjega sprejema kisika merili izmenjavo plinov. Začetna obremenitev testa je bila določena na ravni individualnega aerobnega praga, določenega na podlagi predhodnih meritev. V fazi regeneracije, ki je trajala osem minut po zaključku obremenitve, so bili spremljani kinetika upada srčne frekvence, koncentracija laktata v krvi in dinamika sprejema kisika.

Tehnološka platforma in zajem podatkov
Za biomehansko analizo tehnike zaveslaja je bil uporabljen sistem za zajem podatkov z visoko časovno ločljivostjo (100 Hz). Sistem je omogočal precizno sinhronizacijo visokohitrostnega video posnetka in telemetričnih podatkov (moč, sila, dolžina zaveslaja) brez časovnega zamika. Podatki so bili za namene zvezne analize linearno interpolirani med diskretnimi točkami vzorčenja, kar je omogočilo natančno prekrivanje trenutnih mehanskih vrednosti z vizualno fazo zaveslaja.

Analitični parametri in obdelava signalov Analiza učinkovitosti je presegla standardne povprečne vrednosti in se osredotočila na topologijo krivulje sile ter stabilnost izvedbe. Uporabljene so bile naslednje napredne metrike:

  • Izmenjava plinov: Merjenje porabe kisika VO2 in proizvodnje CO2 (brez vmesnih premorov) s sistemom za analizo plinov.
  • Biokemijski parametri: Odvzemanje vzorcev krvi za analizo koncentracije laktata v mirovanju, ob koncu testa in v fazi regeneracije.
  • Srčno-žilni odziv: Kontinuirano spremljanje srčne frekvence in kinetike njenega upada po naporu.
  • Analiza krivulje sile (Force Curve Analysis): Kvantifikacija razmerja med največjo silo (Peak Force) in opravljenim delom na zaveslaj (Work per Stroke). Izračunano je bilo razmerje učinkovitosti (Efficiency Ratio), ki definira sposobnost veslača, da vzdržuje silo skozi celotno fazo potega, in ne le v točki maksimuma. Identificirane so bile specifične oblike krivulj (npr. simetrična zvonasta krivulja v primerjavi s trikotno "koničasto" obliko), ki indicirajo tehnične deficite, kot so prezgodnji izmik sile ali zdrsi v fazi prijema.
  • Analiza variabilnosti (Poincaré Plots): Za oceno konsistence ciklov je bila uporabljena metoda Poincaréjevih diagramov. Izračunana sta bila parametra SD1 (kratkoročna variabilnost), ki indicira tehnično nekonsistentnost med zaporednimi zaveslaji, in SD2 (dolgoročna variabilnost), ki korelira s fiziološkim utrujanjem ali spremembo strategije veslanja skozi čas.
  • Ritmična stabilnost (CV%): Izračunan je bil koeficient variacije, ki služi kot normalizirana mera stabilnosti ritma, neodvisna od absolutne izhodne moči. Nižje vrednosti CV% so indicirale višjo stopnjo avtomatizacije gibanja in boljšo energetsko učinkovitost.

Rezultati so omogočili diferenciacijo med "surovo močjo" (sposobnost generiranja visoke sile) in "delovno kapaciteto" (sposobnost integracije sile v času), kar predstavlja ključno osnovo za optimizacijo trenažnega procesa in korekcijo tehničnih anomalij.